[ LUGOS ] Danasnja zgodbica...

[David Klasinc]

 Vozim se naokrog, v usesih mi zveni sum stirih fuzijskih reaktorjev, ki
poganjajo moje plovilo. Vse je tako enolicno in po dolgem casu brezdelja
bi se mi prilegla kaka avantura.

 Prizgem radio in zaslisi se stara glazba iz 20 stoletja, The Machine Of a
Dream. Misli mi zacnejo blodit, spominjam se vseh svojih taksnih in
drugacnih strojev... Prvi racunalnik, huh, kje je ze to, prvi avto in moj
prvi 'hoover'. In potem kar naenkrat prva ljubezen... Eh! Spet je nekaj
narobe z mojim spominom. Hitro pozenem diagnostiko in najdem napako. Spet
bo treba na servis. Se enkrat preverim vse skupaj, da se res prepricam o
napaki in se prijavim na servis. Ko dobim potrdilo, da se lahko oglasim
kar takoj zamenjam smer in odfrcim proti delavnici.

 Ah! Spet vrsta... Od stirih delavnic delata samo dve in ena je
specializirana za vire energije, se pravi da se bom kar nacakal. Pristanem
na parkiriscu in se odpravi proti delavnici.

 Neko dekle je pravkar prislo iz delavnice. Joce kot dez. Pozenem
identifikacijski in ta mi pove, da je pravkar dobila novo roko in kolk. Se
ena prometna nesreca. Njena prva kiberneticna vsadka. Ah, punca, navadi
se. Saj ni vse tako hudo, mlada si se in se veliko let je pred tabo, si
mislim. Pogleda me, se nasmehne in odide naprej. V mojem srcu, ce bi lahko
tako rekli mojemu hidravlicnemu nadomestku, ki dela ze dobrih devetdeset
let, ostane nekaj grenkega, sprasujem se kaj je mislila s tistim nasmehom.

 Koncno sem prisel do sedeza in se lahko vsedem. Misli mi spet begajo,
spomim se svoje mladosti, ko sem bil se otrok in pozneje mladenic. Uf, to
je bilo zivljenje. Potem se spomnim prve serije, bil sem med njimi, prvi
ljudje, ki so dobili prenosna umetna pljuca in so se lahko preselili na
povrsino. Prenosna je pomenilo trideset kilogramov tezak zaboj na mojem
hrbtu ampak bil sem srecen, sel sem na povrsje. Lahko sem dihal tisto
stvar, ki se ji je vcasih reklo zrak... Pljuca so delala v redu ampak po
treh tednih sem moral spet v laboratorij, vgradili so mi poizkusne oci,
take, ki bojo lahko prodrle gosto meglo na povrsju. Kasneje cez kakih
deset let so se zadeve malo umirile, veliko ljudi je bilo ze na povrsju.
Prvo rojstvo na povrsju. Ljudje so ji dali ime Angel.

 Pomaknem se en sedez naprej. Na levi strani ze vidim ekran in izbor
popravil, ta teden sem ze tretjic tukaj. Iz delavnice pride nek moski,
zgleda da ima vgrajen najnovejsi model kiberneticnih oci. Zapravljivec.
Zadovoljen je videti in srecen. Oh, kaj bi dal za moje prve oci. Organske,
take ki niso narejene v tovarni, ali pa moj sluh, karkoli...

 Koncno stojim pred enkranom in gledam moznosti, ki mi jih ponuja servis.
Manjse napake, sistemska diagnostika in podobne bedarije, ki jih lahko
pocnem sam.. Tezja popravila, menjave udov in organov. Ah, ja... Je to
sploh se zivljenje?

Na hitro se odlocim, napisem nekaj pisem, jih razposljem in pritisnem
gumb. Zasveti se napis:

 TERMINACIJA? PONOVITE IZBIRO IN VNESITE SIFRO ZA POTRDILO!

Pokimam in potrdim svojo izbiro. Tema...


David!
----------------
My regrets are always lagging behind me. I wonder why?