Pripombe na uredbo o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje

[Andraz Tori]

Spoštovani,

v nadaljevanju vam sporočam nekaj osebnih pomislekov in mnenj, ki se mi
zdijo pomembni v povezavi s predlogom uredbe zneskih nadomestil za
privatno in drugo lastno reproduciranje.

Ne pišem vam kot (domači) končni uporabnik medijev.

Pišem vam tako kot avtor prostih programov, kot avtor različnih video
izdelkov in hkrati kot član kolektiva Kiberpipa, ki prav tako ustvarja
avdiovizualne izdelke. Posebnost mojega/našega načina ustvarjanja in
predvsem objavljanja in izdajanja avtorskih del je, da jih ne damo v
prosto javno rabo in hkrati ne prepovedujemo brezplačnega nadalnjega
reproduciranja in distribiranja. Za zaščito svojih del torej uporabljamo
ustrezne člene ZASP, vendar ne z namenom pridobitve materialne koristi
temveč z namenom povečevanja zakladnice del do katerih ima družba dostop
brez plačevanja nadomestil, licenc, ipd.

Pišem vam torej kot uživalec pravic avtorja po ZASP.

Za naša avtorska avdiovizualna dela uporabljamo licence CreativeCommons
(več o njih na www.creativecommons.com), ki prejemnikom del dovoljujejo
prosto nadalnjo distribucijo, hkrati pa postavljajo nekatere omejitve v
kakšne namene se lahko dela uporabi in pod katerimi pogoji (zahteva po
atribuciji, po nekomercialni rabi ali po ohranjanju derivatnega dela pod
enako licenco).

Zdi se, da bi uredba v obliki v kakršni je trenutno, izjemno prizadela
ravno avtorje, ki želijo svoje izdelke razširjati v največji možni meri,
vendar brez kakršnekoli materialne kompenzacije s starni uživalcev naših
del. Kljub temu, da ne uveljavljamo pravice do nadomestila za svoja
dela, bo namreč nadomestilo vseeno plačano in bo romalo v roke tistih,
ki imajo popolnoma drugačen odnos do izkoriščanja svojih del. 

Ne trdim, da je plačevanje nadomestil nepravično za končne uporabnike
CDjev, DVDjev, diskov, sd kartic in drugih medijev, temveč, da uredba
kakršna je predlagana neposredno zapostavlja oziroma otežuje delovanje
celotnemu razredu avtorjev. Avtorjem, ki želijo objavljati svoja dela
pod licencami CC, GPL, FDL, viša prag za razpečevanje lastnih del na
račun tistih avtorjev, ki želijo materialno korist in so zato člani
kolektivnih organizacij in reproducirajo ter distribuirajo svoja dela na
veliko bolj zamejen način. 

Pomemben podatek je, da se naša dela distribuirajo takorekoč izključno
na podlagi kopiranja na CDR, DVDje itd., zato se avtorji takšnih del ob
distribuciji svojih del nadomestilom ne moremo izogniti.

Torej, če se kot avtor ne uveljavljam pravice nadomestila po 37. členu
ZASP in je to ob reprodukciji mojega dela vseeno izplačano, pomeni, da
ima z mojim delom nepooblaščeno materialno korist nekdo drug. To je
moralno sporno, saj takšen dogodek krni duhovno vez z delom.

Sam vidim dva izhoda iz težavne situacije:
 - nadomestila za kopiranje avdiovizualnih del po 50. členu ZASP se
postavi na tarifo 0 SIT. Nadomestilo se izkaže v povišanju cen avtorskih
izdelkov samih in ne v ceni medijev. Tako skupina avtorjev, ki svoja
dela izdaja pod licencami CC ne bo prizadeta.
 - omogoči se način kako oprostiti plačila nadomestil tiste, ki medije
uporabljajo za kopiranje vsebin katerih avtorji ob javni objavi,
predvajanju, reprodukciji in distribuciji del zanje ne zahtevajo
materialne kompenzacije. (to je seveda zelo težko ločiti, a zagotovo nič
težje kot ločevati medije CDR po tem ali je na njih možno shranjevati le
avdio ali tudi podatke, kar uredba nekoliko utopično predvideva).


Naj še enkrat opozorim, da tega pisma ne pišem kot končni uživalec del,
temveč kot avtor, ki bi ga uredba v sedanji obliki postavila v podrejeni
položaj glede na nekatere druge avtorje.

Obstaja pa še en problem v zvezi s to uredbo. V kolikor se bodo
nadomestila dejansko pobirala in izplačevala, potem se lahko izplačujejo
izključno avtorjem, katerih dela so izdana na način, da je končnemu
kupcu mogoče uveljavljati 50. člen ZASP. 

Ker so filmski DVDji šifrirani in jih torej ni mogoče neposredno
kopirati in s tem uveljavljati pravice po 50. členu ZASP, lastnikom
pravic filmskih DVDjev torej kolektivne organizacije iz tega naslova
financiranja ne smejo izplačevati nadomestil. 

Torej na kratko: sporno je, da bi kolektivne organizacije nadomestila
izplačevale tistim, ki izdajajo svoje izdelke tako, da končni uživalec
50. člena ZASP sploh ne more uveljavljati. Tudi to bi moral biti predmet
uredbe in si vsekakor zasluži vsaj odstavek obrazložitve.


Lep pozdrav
Andraž Tori